Moj star ata

.. je vedno prepeval ljudske pesmi, vabil k nam domov prijatelje in skupaj so igrali pred hišo za domačo mizo, tako kakor nekoč dolgo nazaj. Glas petja in harmonike je bil stalnica našega doma.

Takšni zvoki se človeku za vedno zapišejo v srce. Leta so minila, časi so se spremenili, a včasih, ko star ata še zapoje, me to odnese nazaj – v otroštvo, pod domačo goro, med domače ljudi in v tisti pristni čas, ki me je oblikoval.

In ta projekt je bil res za srce pobožat. Motiv mi je eden izmed ljubših, saj je ta razgled krasil vsak moj dan, ko sem še živela v Vinski Gori. Dolga leta sem bila tako navezana na ta pogled, da sem vedno govorila, da je to moj najljubši kraj.

In čeprav so me kasneje poti odpeljale drugam, v drug kraj, na hrib v katerega sem se dokončno zaljubila, ima Vinska Gora še danes posebno mesto v mojem srcu. Vcaših kraj ostane "naš". Pa ne zato, ker tam še vedno živimo, ampak zato, ker del njih za vedno živi v nas. To je zame Vinska Gora.

Tehnika: akril na papirju, 2018.